Kako Slovenci lepo umiramo
vztrajno in ne ravno počasi,
iskalci popolnosti scagamo, shiramo,
še preden ugasnejo naši časi.
A tudi umiramo tako po slovensko:
z vrvjo, v vodi, s strupom in s plinom,
zmeraj nekako slovesno in hudo resno,
kot bi šlo za Boga ali za domovino.
Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega.
In potem, še preden zgnijemo v jami,
dajo nova imena vsemu na tem koščku sveta,
a smrt poimenujejo z nami.
Tone Pavček
P.s.
Nismo daleč od tega, o groza kam drvimo.