pogreb z mašo + MATILDA STROPNIK 15.00
PO 21/2 ŠENTANEL +Ivan in Peter Smolak 17.30
TO 22/2 Sedež a. Petra po namenu(Kobolt) 17.00
SR 23/2 Polikart, šk. za svetost nas vseh 8.00
ČE 24/2 ŠENTANEL + Tatjana Peršak 17.00
PE 25/2 ŠENTANEL za+st. Sekalo 17.00
SO 26/2 Porfirij +Perovnik Kristijan, sor in st. 17.00
8. nav. nedelja + Vogel Rudolf(Žik) 27/2 8.00
MEŽICA za župljane 9.30
GLORIA KOTNIK-mama z bronasto medaljo. NJEN »CILJ« JO JE VRNIL Kot je sama povedala, je z rojstvom otroka izpolnila svoj glavni življenjski cilj in ugotovila, da v materinski vlogi tudi lažje funkcionira: manj se čuti obremenjena na drugih področjih. A zagotovo si ni predstavljala, da ji njen sin ne bo samo izpolnil njenih življenjskih sanj, ampak ji tudi pomagal k njeni uspešni vrnitvi na snežne strmine. Takole je konec januarja zapisala: »Za to ima največ zaslug moja največja sreča, Maj. To neverjetno malo bitjece me je naučilo, kaj je v življenju zares pomembno, zato se prav dosti nisem obremenjevala. Moja družina mi pomeni vse in prav nič drugega nima pomena, če jih moj uspeh ne bi tako veselil kot mene. Naučila sem se, da sta pri materinstvu improvizacija in fleksibilnost ključnega pomena!« Glorii je prav materinstvo prineslo drugačen pogled na življenje, dalo vero vase, energijo, zagon in ljubezen do njenega najljubšega športa. Prerojena in z neomajno podporo svojih domačih si je Gloria danes, (8.2.), prislužila bronasto kolajno. Neverjetna zgodba in še bolj neverjetna olimpijka, ki si zasluži »globok poklon«, saj nas uči, kako nas lahko življenje preseneti, če se prepustimo njegovemu toku.
DOMOVINA, št. 35 – 17.2. 2022 – str. 49
ŠE BOMO KAR MALIKOVALI »EVROPSKE« VREDNOTE…?!
»PRIJATELJ, PROSIM TE, NE SPIJ VEČ!
(…) Mislijo, da me ljubijo, ker redno opravljajo svoje pobožnosti, ker hodijo k
litanijam, ker se ob petkih postijo, ker prižigajo svečo pred podobo mojega
Srca ali tam zmolijo kakšno molitvico. Toda jaz nisem iz mavca, pravi Bog,
niti iz kamna in niti iz brona, sem iz mesa, ki je živo, ki utriplje, ki trpi; med
njimi sem, a me niso prepoznali. Nizko plačo imam, brez dela sem, živim v
umazanih luknjah, jetičen sem, spim pod mostovi, v zaporu sem, izkoriščajo
me, ravnajo z mano kot z nezrelim človekom. Saj sem jim vendar rekel:
»Kar storite kateremu izmed mojih najmanjših bratov, meni storite…« To
je dovolj jasno. Najhuje je, da to vedo, vendar tega ne vzamejo zares.
»Prebodli so mi srce,« pravi Bog, »čakal sem človeka, ki bi imel sočutje z
menoj, pa ga ni bilo.« Zebe me, pravi Bog, lačen sem, nag sem. V ječi sem,
zasmehovan, ponižan. Toda vse to je bolj majhno trpljenje, bolj kot za vajo.
Ljudje, pravi Bog, so si namreč izmislili vse strašnejše preizkušnje.
Oboroženi s svobodo, strašno oboroženi s svojo svobodo, so iznašli vojno,
pravo vojno, so iznašli trpljenje, resnično trpljenje. (…) Povsod sem, kjer so
ljudje, pravi Bog. (…) Skačem čez mine, hropem v strelskih jarkih, ječim
prerešetan od drobcev granat, padam pod rafali strojnic, vpijem s krikom
ljudi v nočnih spopadih, umiram v smrti ljudi, na samotnih bojnih poljih. O
zemlja krvavih borb, ti neizmerni križ, ki me nanj ljudje vsak dan polagajo.
(…) Strahotno, spati! » Ali niste mogli eno uro čuti z menoj?…« Hitro na
kolena, prijatelj! Ali slišiš bojni hrum? To je zvon, ki vabi, maša se pričenja,
Bog, ki so ga ljudje križali, umira zate.« Michel Quoist – MOLITVE – Koper
1980 – str. 18-22.
Želja, da se človek otrese Boga, nas spremlja vse od raja sem. Dobro se
je začelo v raju. Toda kmalu spoznata, Adam in Eva, da nosita v sebi
največji dar Boga samega – svobodo. Bog je strašno tvegal. Poklonil jima
je, meni, največjo Bogo – podobnost. Svobodo! Ta ga je, me je, omamila do
zadnje celice njegovega, mojega, bi(tja)(vanja)! Bog želi, da je On sam,
popolnoma svobodna izbira s strani človeka. Bog prenese vse možno zlo.
To je dokazal s Kalvarijo. Ne prenese pa najmanjšega nasilja nad našo,
mojo svobodo. Tudi za ceno pekla…!? Da, tudi za ceno pekla… Naj razume,
kdor more to razumeti… Vendar je tako.
Kmalu v Sv. pismu, je pretresljiv izsek v besedilu: » Gospodu je bilo žal, da je
naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. Rekel je torej
Gospod: ' Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in
živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.' Noe pa je
našel milost v Gospodovih očeh«(1 Mz 6).
Neverjetno jasen odpad od samega Boga, nam je prikazan v 8. poglavju
Prve Samuelove knjige. Tam pridejo starešine Izraela z jasno zahtevo
pred Samuela, ki je bival v Rami: »Zdaj nam postavi kralja, da nam bo sodil,
kakor pri vseh narodih!« In Samuel je molil h Gospodu. Gospod pa je rekel
Samuelu: 'Poslušaj glas ljudstva v vsem kar ti porečejo, niso zavrgli tebe,
ampak mene so zavrgli, naj ne bom kralj nad njimi. Kakor so delali od dne,
ko sem jih izpeljal iz Egipta, in do tega dne, ko so me zapustili in služili
drugim bogovom, tako delajo tudi tebi.'«
Evropa počenja ravno to. Nikjer v javnem življenju ne sme biti nič
Božjega, nobene transcendence, nič večnega življenja, vera in Bog sta
strogo samo notranja in interna stvar posameznika… To je najvišja
»vrednota in dosežek« zahodne civilizacije. Malikuje se, do nezavesti,
svoboda in demokracija evropskega tipa… Totalna (iz)ločenost verskega iz
civilnega življenja… Kar ne gre v te kalupe, znamo biti zelo neizprosno
nestrpni, arogantni, sovražno razpoloženi …. Z več vrednostnim
kompleksom »edinih« (pro)(raz)svetljenih nad-ljudi… Jasno, ker je Sveto
pismo povsod poteptano… Ne moremo slišati apostola Pavla, ki nam
jokaje kliče – v 5. poglavju pisma Galačanom: » Vi ste namreč poklicani k
svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu,
temveč služite drug drugemu po ljubezni«(vrstica 13).
Kolikor je Evropa res Evropa – v tistem najbolj žlahtnem pomenu
besede… Je zaradi Kristusovega evangelija in svetnikov, ki hodijo, in so
hodili, v hoji za Kristusom. To je svetost, ki »diši« po Kristusu: Samo
Kristus dviga posameznika, in civilizacijo, nad brezno beznice in klavnice.
Mislim izrecno na našo ljubo Evropo! Sicer zavlada neizprosno kruti zakon
Darwina. Tam zmaga, vedno, povsod in samo – najmočnejši! Pa naj gre za
politično – gospodarsko – finančno ali še kakšno moč… To ni pomembno.
Preveč imamo dokazov za to, da bi jih začeli naštevati…
Kaj je z vrednotami Evrope, da smo ostarela civilizacija, ki ni sposobna
preživeti sama sebe… Kje in kdaj so se zgodili temeljni »kratki stiki« na
prostoru današnje Evrope, ki izgublja svojo identiteto in izumira…?
Fanatično oklepanje mita francoske revolucije: »enakosti – bratstva –
svobode.« Koliko ljudi je bilo poklanih za te (ne)vrednote!? »FRANCOSKA
REVOLUCIJA – krvava žetev 'svete' giljotine. Prvi sistematični genocid v
zgodovini sodobne Evrope« (VATIKANSKI TAJNI ARHIV – DRUŽINA 2020 –
str. 236) . Ni Evropa do sedaj za svoje (anti)vrednote – v glavnem –
pobijala…? Ne prihajajo morda stoletni računi nam vsem, ko bo potrebno
za resnične vrednote evangelija ponovno umirati, ko bo tekla kri mučencev…
Po svetu že teče kri kristjanov v potokih. Nam ne izpostavljajo svojega
računa, morda, tudi splavljeni ljudje… Holokavst Mao Cetunga – Lenina –
Stalina – Hitlerja – Tita – Pol Pota – Hošiminha – 600 +? množičnih grobišč v
Sloveniji… Vse to strašno, neizrekljivo zlo – samo prejšnjega stoletja… Je
na koncu koncev samo uvod v najbolj zastrašujoči holokavst, v vsej
zgodovini človeka, ki se odigrava v ginekoloških ambulantah – po vsem
svetu. Ko smo povzdignili abortus na »oltar ustavne pravice« , največjega
»dosežka« v osvobajanju sodobne žene, dekleta!? » Kako strašna slepota
je človeka…«(Prešeren). Ko je legalnost abortusa, ko so LGBT lobiji
merilo o (ne)naprednosti neke države – voditelja… Ko se nenehno govori,
da je preveč ljudi na zemlji… Da je človek največji onesnaževalec ozračja
s CO2. Zaradi tega ne rojevajte otrok…! Kot »videospot«, se pri tej
»mantri« vedno pokaže ljudi iz Afrike – Indije – Azije – Kreole – Mulate…
Skratka tiste, ki jih je »preveč…« Nikoli »čiste«, bele rase iz Evrope… Ali
vidimo ob teh »malenkostih« – kako so se Hitler in njemu enaki, zažrli v
naš čas občutenja in razmišljanja… Razsežnosti tega stanja med nami so
zastrašujoče… Nam to kaj pove?! O moj Bog, moj Bog – nam boš še
lahko odpustil…!?
Ta virus, ki nam meša »štrene« na vsakem koraku… Človek, boš dvignil svoj
pogled v Nebo in začel klicati, iz globine skesanega srca, ime KRISTUSA
NAŠEGA GOSPODA. On je edini varuh in absolutni gospodar vesolja,
zgodovine in najinega življenja. Vsak zemljan je vtisnjen v toplo dlan
Boga, ki ljubi življenje… Bomo sposobni pasti na kolena kakor David. Iz
dna duše z njim ZAKRIČATI, v potokih solza, da bi zmogli izmiti svoje
otopelo srce in dušo: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti
svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi krivde,
mojega greha me očisti. Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno
pred mano. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem
storil,… » (Ps 50 3-6). Bomo sposobni, kot celotna civilizacija, te Davidove
drže… Ali pa nas čaka usoda faraona in Egipta – iz časa Mojzesa…?!
(1235 besed)