Čas počitnic bomo različno preživeli! Ne pozabimo, da dobre knjige čakajo – še posebno Sveto pismo. Zakaj ne bi krenili h kakšni sv. maši sredi tedna. Starši skupaj z otrokom!
———————————————————————————–
PO 30/1 Hijacinta +Marjeta Zorman (osm.) 17.00
TO 31/1 J. Bosko + Ivan Mlinar (osm.) 17.00
SR 1/2 Sever, šk. ZA ŽUPLJANE 8.00
JEZUSOVO DAROVANJE – SVEČNICA – blagoslov sveč!
2/2 ŠENTANEL za zdravje cele rodbine 10.00
MEŽICA + Gabrijela Grauf 17.00
PRVI PETEK – BLAŽ, ŠKOF, MUČENEC. Blaž. Blagoslov!
ŠENTANEL + Ana Peršak 10.00
MEŽICA +Dlopst – Naveršnik 17.00
MEŽICA 4/2 Kristjan Katja, Kavtičnik Damijan in Jožefa 11.00
MEŽICA +Marija in Ivan Pudgar 17.00
5. NAV. NED. +Rozka, Mirko Marin in sorodniki 8.00
MEŽICA Pratnekar Ana in Jakob 9.30
Na koncu sv. maše – Blažev blagoslov!
Letos smo pokopali že pet naših faranov. Ogromno! Krst je 1.
Kje bomo dobili notranjo moč, da bomo premagovali to nestabilno situacijo doma, v Evropi in v svetu!? Demografsko se rušijo v sebe Kitajska, Japonska, J. Koreja, Italija, Španija, Rusija. Slovenija je postala »Starka za vasjo.« Abortus po vsem svetu je že naredil svoje… Saj veste za tisto molitev modernega kristjana, ko moli na kolenih v romarskem svetišču: »Vsemogočni Bog, pošlji nam znanstvenika, ki bo odkrili zdravilo proti raku…« Pa zasliši tihi glas iz tabernaklja: »Kdaj sem vam ga že poslal – pa ste ga abortirali(splavili).«
O OTROCIH
ŽENA Z OTROKOM V NAROČJU JE PROSILA:
GOVORI NAM O OTROCIH. IN JE REKEL:
Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne
morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa – ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,
ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kakor oni, toda ne
trudite se, da bi oni ravnali kakor vi.
Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar
je bilo včeraj.
VI STE LOK, IZ KATEREGA SO KOT ŽIVE PUŠČICE IZTRELJENI
VAŠI OTROCI.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo
močjo napenja lok, da bi njegove puščice letele hitro in daleč.
NAJ NAPETOST, KI JO USTVARJA V VAS LOKOSTRELČEVA ROKA,
RODI VESELJE,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, KI MIRUJE.
Kahlil Gibran – PREROK – Sv. Magdalena v Mariboru – 1991 – stran 21
»Kako velikodušna si in kako globoki so tvoji stoki! Kako močna je tvoja milost do tvojih otrok, ki so zašli od resnice v domišljavost, ki tavajo med tem, kar so izgubili, in med tistim, česar doseči ne morejo.
Mi kričimo in ti se smehljaš.
Mi grešimo in ti odpuščaš.
Mi veslamo in ti blagoslavljaš.
Mi skrunimo in ti posvečuješ.
Mi spimo brez sna in ti sanjaš v svoji večni budnosti.
Mi te ranimo z meči in sulicami, ti pa nam maziliš rane z oljem in balzamom.
Mi sejemo kosti in lobanje, ti pa jih oživljaš v topole in vrbe.
Mi tebi prepuščamo mrhovino, ti pa nam z zrnjem polniš kašče in z vinom zalagaš kleti.
Mi s krvjo mažemo tvoje obličje, ti pa nam umivaš obraze z bistrimi studenci.
Mi jemljemo tvoje snovi za topove in granate, ti pa iz naših snovi ustvarjaš
vrtnice in tulipane.
Kako brezmejna je tvoja potrpežljivost in kako velika je tvoja milost!
Kaj si, Zemlja, in kdo si?
Mar si delec prahu, ki se je dvignil izpod božjih nog, ko je hodil od zahodne na vzhodno stran vesolja, ali iskra, ki je preskočila iz peči neskončnosti?
Ali seme na polju etra, katerega jedro predre lupino in se vzpne kot božji poganjek skozi eter?
Si kaplja krvi iz žil gospodarja mogočnih ali potna sraga na njegovem čelu?
Ali sadež, ki počasi zori na soncu, ali sad z drevesa popolnega spoznanja, ki širi svoje korenine v globine neskončnosti in steguje svoje veje v višave večnosti?
Mar si dragulj, ki ga je čas položil v dlan prostora?
Deklica v objemu vesolja ali starka, ki opazuje dneve in noči, nasičena z njihovo modrostjo?
Kaj si, Zemlja, in kdo si?
Ti si jaz, Zemlja, ti si moj vid in moje spoznanje, moj razum, moja domišljija in sen, ti si moja lakota in žeja, moja bolečina in radost, moja vednost in nevednost. (Lepi in redki izreki, 1923)
Ti si lepota v očeh hrepenečega srca, nesmrtnost duše.
Ti si jaz, Zemlja. In če ne bi bilo mene, ne bi bilo tudi tebe.«
Halil Gibran – OGNJENE ČRKE – (MD, CE – 2010) – stran 42.