2. POSTNA NEDELJA Šent. za župljane 8.00
V MEŽICI za+ Ivana Permanška 9.30
PO 26/2 Agrikola + Štefanija Lapajne (osm.) 17.00
ŠENTANEL + Urška in Danilo Šalej 18.00
PO MAŠI V ŠENTANELU JE SREČANJE župnijskega PS
TO 27/2 Baldomir + Mirt Cesnik 17.00
SR 28/2 Radovan Bogu v zahvalo – Uršnik in +Piko 8.00
ČE 29/2 PRESTOPNI DAN + Štefan Orešnik 8.00
Antonija Firenška, POGREB + Brane Seitl 16.00
PE 1/3 Zorko + FRANC MAČEK (osm.) 17.00
ŠENTANEL +st. Sekalo in sor. 18.00
SO 2/3 Agnes + Lekšejevi in + Aleš Miler 17.00
3. POSTNA NED. Šent. za+st. Ferenc in sor. 8.00
MEŽICA za župljane 9.30
MOLITEV ZA ZDRAVNIKA
Gospod, prosim te za svojega zdravnika. Hvaležen sem ti za to, ker ga čutim kot duhovnika za svoje telo, kakor čutim duhovnika zdravnika za svojo dušo. Razsvetli mu razum, ko bo ugotavljal mojo bolezen in ko me bo zdravil. Vodi mu roko pri delu, napravi ga za svojega sodelavca. Meni daj zaupanje vanj in njemu zaupanje vame. Oba morava imeti vero v zdravila v čudeže.
Moj zdravnik naj dela vedro in gotovo. Naj bo vedno spoštljiv in vljuden. Z vsakomer naj bo očetovsko plemenit in ljubezniv. Naj ne prodaja svoje vesti. Naj vedno išče in rešuje življenja, toda znati mora gledati tudi smrti v oči. Naj zdravi telesa, pa spoštuje tudi duše. Naj mu bo njegov poklic tudi delo usmiljenja. V bolniku naj vidi Božjega otroka in svojega brata. Moj zdravnik zdravi moje telo, ti pa varuj njegovo dušo! Reši mene in njega! Amen.
Vzeto iz molitvenika – OSTANI Z NAMI, GOSPOD – Ognjišče 2009, str. 56.
MOLITEV PRED BANKOVCEM
Denarja nikoli dovolj ne cenimo, kajti delo, ki ga predstavlja, je stalo mnogo znoja in krvi. Denar je dvorezen meč: človeku lahko služi – lahko ga uniči.
VAŠE BOGASTVO JE PREPERELO IN VAŠA OBLAČILA SO OD MOLJEV RAZJEDENA. VAŠE ZLATO IN SREBRO JE ZARJAVELO IN NJUNA RJA BO PRIČALA ZOPER VAS IN RAZJEDLA VAŠE MESO KAKOR OGENJ… GLEJTE, PLAČILO, KI STE GA UTRGALI DELAVCEM, KI SO POŽELI VAŠA POLJA, VPIJE; IN KLICI ŽANJCEV SO PRIŠLI DO UŠES GOSPODA NAD VOJSKAMI (Jak 5,2-4).
PRODAJTE, KAR IMATE, IN DAJTE VBOGAJME. NAPRAVITE SI MOŠNJE, KI NE OSTARIJO, ZAKLAD V NEBESIH, KI NE POIDE IN KATEREMU SE TAT NE PRIBLIŽA IN GA MOLJ NE RAZJE. KJER JE NAMREČ VAŠ ZAKLAD, TAM BO TUDI VAŠE SRCE(Lk 12, 33 – 34).
Gospod, poglej ta bankovec, navdaja me s strahom. Ti poznaš njegovo skrivnost, ti poznaš njegovo preteklost. Kako je težak. Vznemirja me, ker ne spregovori, nikdar ne bo razodel vsega tega, kar skriva v sebi.
Nikdar ne bo razkril koliko naporov in bojev predstavlja. Prepojen je s človeškim znojem, umazan je od krvi, od razočaranj, od poteptane časti. Bogat je zaradi teže človeškega dela, ki je skrito v njem in ki mu daje vrednost. TEŽAK JE , GOSPOD , TEŽAK. Vznemirja me, navdaja me s strahom. Kajti na vesti ima smrt vseh teh nesrečnikov, ki so se do smrti gnali, vse zaradi njega… da bi ga imeli, da bi si ga prisvojili vsaj za nekaj ur, da bi si z njegovo pomočjo kupili vsak nekaj užitka, veselja, življenja… In skozi koliko prstov je šel, Gospod? In kaj vse je počel na svojih dolgih in tihih potovanjih?
Podaril je šopek vrtnic od sreče žareči nevesti, plačal je krstni kolač, nasitil je rdečeličnega dojenčka. Na družinsko mizo je postavil kruh. Mladim je prinesel vesel smeh in starim tiho radost, plačal je rešilno zdravniško pomoč, daroval je knjigo, da se iz nje uči mali navihanec, oblekel je dekle.
Toda odposlal je tudi ločitveni list. Plačal je umor nerojenega otroka pod srcem matere. Prav on je točil alkohol in povzročil pijančevanje. Predvajal je otrokom prepovedan film – posnel je ogabno gramofonsko ploščo. Zapeljal je odraščajočega fanta in iz odraslega je naredil tatu. Za nekaj ur je kupil žensko telo. Plačal je morilsko orožje in deske za krsto.
Gospod, darujem ti ta bankovec z njegovimi veselimi in žalostnimi skrivnostmi. Zahvaljujem se ti za vse življenje in za vse veselje, ki ga je prinesel. Prosim te odpuščanja za vse hudo, ki ga je povzročil. Predvsem pa, Gospod, ti ga darujem za vse človeško delo, za ves človeški trud, katerega znamenje je in ki bo ob koncu naših dni kot denar nesporne vrednosti spremenjen v tvoje večno življenje.
(Michel Quoist – MOLITVE – Koper 1980 – stran 47)