Bralec Božje besede
“Po Božji besedi, Kristus novozavezno ljudstvo zedini, pomnožuje in utrjuje. To je najbolj vidno pri bogoslužju, kjer je oznanilo o Gospodovi smrti in vstajenju, usmerjeno na samo daritev in so verniki deležni sadov odrešenja.” (Balažic 1992, 21) Kot Jezus prosi Očeta, da bi bili vsi eno (prim. Jn 17,21), se tudi mi najprej kot občestvo združimo in prisluhnemo kaj nam Bog sporoča v svoji Besedi. Kot so apostoli prosili Jezusa naj jim pomnoži vero (prim. Lk 17,5), smo tudi mi dolžni vedno znova prositi in dopustiti, da nam Božja Beseda pomnoži vero. Ker branje nikoli ne sme ostati samo branje, smo dolžni v dejanjih drug drugega utrjevati, kot je Jezus zapovedal Petru: “Ko se boš spreobrnil, utrdi svoje brate” (Lk 22,32), da bi vedno znova udejanjali Božjo Besedo.
Služba oznanjevalca Božje besede je bila dolga stoletja pridržana samo klerikom, drugi vatikanski koncil pa je to prakso temeljito spremenil. Oznanjevanje Božje besede, je postala dolžnost in pravica vsakega kristjana. Vsi, ki smo prejeli zakrament svetega krsta, imamo po trojnem dostojanstvu, ki smo ga deležni, dolžnost, da oznanjamo Božjo besedo. “Kjerkoli Bog odpre vrata nauku za razglašanje Kristusove skrivnosti, je treba vsem ljudem z zaupanjem in vztrajnostjo oznanjati živega Boga in Jezusa Kristusa, katerega je poslal v odrešenje vseh.” (M 13)
Zakonik cerkvenega prava, glede oznanjevanja v bogoslužju govori: “Laiki morejo občasno opravljati službo bralca pri liturgičnih opravilih; prav tako morejo vsi laiki opravljati službo razlagalca, pevca ali kaj drugega, kakor določa pravo. Kjer potrebe Cerkve zaradi pomanjkanja služabnikov to narekuje, morejo laiki, čeprav niso bralci ali mašni pomočniki, opravljati nekatere teh služb, namreč po pravnih predpisih opravljati službo besede, voditi liturgične molitve, krščevati in obhajati.” ( ZCP 230 §2-3)
Bralec je postavljen, da bere vsa branja iz sv. pisma razen evangelija. Lahko napoveduje tudi molitvene namene v prošnjah za vse potrebe in, če ni psalmista, lahko bere ali poje tudi psalm med berili. Bralec ima pri obhajanju evharistije svojo lastno službo, ki jo mora sam opravljati, čeprav so navzoči posvečeni služabniki.
Če ni bralca, postavljenega v to službo, naj se drugi laiki določijo za branje beril Svetega pisma, ki so zares sposobni za to opravilo in dobro pripravljeni, da bodo verniki ob poslušanju božjih beril v srcu sprejeli prijetno in živo zavzetost za Sveto pismo (B 24). (CD 94, 99-101)
Splošni uvod predvideva, da lahko laik bralec: “v sprevodu k oltarju lahko (bralec) oblečen v odobreni obleki nese malo dvignjeno evangeljsko knjigo, če ni diakona.” Osnovna liturgična obleka je tudi za bralca alba, brez posebnih dodatkov. Če bo bralec nesel evangeljsko knjigo: “gre pred mašnikom, sicer gre z drugimi strežniki. Ko pride k oltarju, se skupaj z drugimi globoko prikloni. če nese evangeljsko knjigo gre k oltarju in jo nanj položi.” Evangeljsko knjigo položi na oltar z vrhnjo stranjo navzgor, je ne postavi na oltar. Nato v prezbiteriju gre k drugim strežnikom na svoj prostor. Na ambonu bere berila, ki so pred evangelijem. Če ni psalmista, lahko po prvem berilu bere ali poje tudi psalm z odpevom. Psalmist ali bralec sam po berilu poje ali bere psalm, ljudje pa navadno ponavljajo odpev. (CD 94,129)
Za službo bralca je velikega pomena tudi vzgoja in priprava. Pri pripravi ločimo daljno in bližnjo pripravo. Daljna priprava vključuje:
- razgledanost in lep govor; vsak redni bralec bi moral poznati narodno in duhovno izročilo in obvladati domač jezik;
- biblična vzgoja; je del vzgoje, ki bralcu pomaga, da bolje razume in pozna odlomke svetega pisma;
- liturgična vzgoja; pomaga prodreti v smisel posameznih bogoslužij in odkriti njihovo naravnanost na evharistijo;
- vzgoja za komuniciranje in tehnična vzgoja; bralcu pomaga k poznanju zakonitosti in umetnosti javnega nastopanja v cerkvi, ali zunaj nje.
Ko bližnja pripravi bi moralo biti ključno, da bralec zvesto posreduje sporočilo svetopisemske vsebine. Pogosto je namreč osredotočanje na lep govor, največja pomanjkljivost pri oznanjevanju. Namesto, da se osredotočamo na vsebino, se osredotočamo na obliko. Gotovo je oblika pomembna, zagotovo pa ni najpomembnejša.
Pri branju se pojavljajo tudi pogoste pomanjkljivosti:
- izumetničeno govorjenje;
- govorjenje v slovesnem tonu;
- objektivno, brezosebno govorjenje.
Branje mora biti vedno v skladu z:
- besedilom; pomembno je, da poznamo besedilo, ki ga bomo oznanjevali, da nam ni tuje;
- okoliščinami; upoštevati moramo komu oznanjamo, kje oznanjamo, kakšna je priložnost (poroka, pogreb,…);
- osebnostjo; pomembno je zavedanje, da najprej berem zase, potem šele za vse druge, ki so zbrani.
Za službo bralca, je gotovo pomembno, da ima oseba primeren glas, ni pa to odločilnega pomena. Nekdo ima lahko še tako izpopolnjeno vokalno tehniko, pa bo to samo govorni nastop. Lahko pa ima nekdo drug tremo, kakšno drugo oviro, pa bo prebral svetopisemski odlomek iz srca, z občutkom. V tem primeru je gotovo pomembnejša iskrenost oznanjevanja, kot pa popoln govorni nastop, ki mu primanjkuje občutka za svetost in dostojanstvo besede ter sporočila, ki ga bo prenesel zbranemu občestvu.
Vsaka urejenost je dobra, če le upošteva tudi vsebino, tako je tudi pri oznanjevanju. Gotovo je pomembno, da je branje lepo in urejeno, kar pa zdaleč ne zaobsega vsega. Najpomembnejše je oznanjevanje prepojeno z ljubeznijo.
Vir:
Balažic, Branko. 1992. Veselo oznanjevanje: priročnik za bralce pri maši. Katehetska knjižnica 14. Katehetski center: Ljubljana.