Kako hitro teče čas ali pa se nam nemara le zdi tako, a res je, da bo januarja že 30 let od začetkov delovanja molitvene skupine v našem kraju. Pobudnica je bila Ivanka, ki je večkrat poromala v Međugorje in po vidcih slišala Marijina sporočila o potrebi molitve v skupinah. Ojunačila se je in si rekla, da bo poskusila kaj narediti. O tem je obvestila takratnega župnika Franca Linasija, ki ni bil takoj zato pa župljani so tudi malo negodovali, češ, da bi molitve moral voditi župnik in ne navadne ženske. A je župnik kmalu uvidel, da je takšna skupina potrebna ,saj molitev v družinah zamira. Pa so se priprave nadaljevale in Ivanka je k sodelovanju pritegnila Lenko tudi veliko Marijino častilko, ki je bila v veliko pomoč, kar je še danes.
Na prvi molitveni uri se je zbralo 12 molilcev ,a postopoma so prihajali novi in novi. Prva leta se je molilo enkrat mesečno ob petkih, zdaj pa je že nekaj časa prvi ponedeljek v mesecu molitveni dan. Molimo molitev rožnega venca pred vsako desetko se preberejo lepe misli iz kakšne primerne knjige, ali pa misli pripravi prva molivka sama. Ampak ne moli se samo ob prvih ponedeljkih ampak v glavnem vsak dan pol ure pred mašo in tu ima večinoma glavno besedo Nada. Molitvene skupine pa delujejo tudi v drugih krajih naše dekanije in vsako leto se pripravi srečanje v eni izmed župnij in vedno se kdo izmed naše skupine teh srečanj udeleži.
Kako dolgo je vodila skupino ob pomoči Lenke Ivanka ? Ne vem. A prišel je čas, ko je zbolela. Pa je postopoma odšla v dom starostnikov na Prevalje, kjer je še vedno molila za vse in se udeleževala tedenskih svetih maš v domski kapelici. Tu doma pa je priskočila na pomoč Lenki Mojca, ki je prinesla nov veter v skupino.
Moja mama se je tudi kmalu vključila k molivcem in se tu dobro počutila. Prav težko je čakala na te tretje petke in ni je bilo stvari, ki bi jo takrat lahko obdržala doma. Snežilo je, cesta nesplužena, a nič ni pomagalo. Mamo je bilo treba peljati v Mežico in pika. Dva, tri mesece pred župnikovim rojstnim dnevom in godom je začela pripravljati besede, verze, ki jih bo ob tej priliki povedala. Res je bila navdušena, ko so molivci z aplavzom pozdravili njeno voščilo. Pripravo voščila si je vzela za svojo dolžnost.. A čas je hitel in hitel naprej in tudi mama ni bila več čisto pri močeh. K molitveni skupini me je pritegnila da bi ji bila malo v oporo, v pomoč pri oblačenju plašča, zapenjanju gumbov in podobno. Njenega navdušenja dolgo nisem občutila ne razumela. Pa se je zgodilo, kar se vedno zgodi, ko pride čas zato in mama je odšla v večnost. Nekaj časa sem premišljevala, da bom zapustila skupino, saj sem tam na stolu ob sebi mamo kar videla. Pa sem premagala takšne misli in še vedno vsak mesec, če se le da, pridem in zdi se mi, da se vrnem domov umirjena in potolažena in tako lažje premagujem razne težave, ki pridejo.
Pa včasih že tudi Lenki zdravje malo ponagaja in da bi jo razbremenili malo kdaj namesto nje kaj preberem in tudi kaj zmolim, čeprav sem strahopetna in se mi zdi, da se mi bo kdaj že pri Zdravi Mariji, kaj zapletlo in bom utihnila.
Za kaj molimo ? Za mir v družinah in v srcih ljudi, za mir na svetu.Za zdravje vseh nas za zdravo pamet, za naše voditelje. Vedno molimo za nove duhovne poklice, saj že občutimo pomanjkanje in prezaposlenost in izgorelost naših dušnih pastirjev. Molimo za naše pokojne in za pokojne krajane naše župnije. Spomnimo se pozabljenih duš v vicah spomnimo se na pokojne molivce. Mladino imamo tudi vedno v mislih ,spomnimo se veroučencev, birmancev spomnimo se vzgojiteljev ,učiteljev in še bi lahko naštevala. Molimo za družine, da bi k molitvi pritegnili otroke. Spomnim se in vsi se spomnimo nekdanjih večerov pred prazniki ,v postnem času ali kar tako ko je bila večerna molitev rožnega venca samoumevna. Mogoče smo otroci včasih skoraj zakinkali a nič zato. To so bili drugačni časi ,bolj umirjeni, tihi a polni zgodb, ki so nam jih starši pripovedovali. To je bil čas, ko smo še verjeli v čudeže in smo odrasle zelo spoštovali. Nič nismo vedeli o tem, kaj se dogaja na drugih koncih sveta. Smo bili zato prikrajšani ? Nismo.
Želimo si ,da bi ohranili v srcu več dobre volje, več upanja, več zaupanja, več povezanosti v krščanski skupnosti, da bi se vsi potrudili za prijetno sobivanje med različnimi dobromislečimi ljudmi. Življenje teče in teče in moralo bi nam z leti prinesti modrost ,da bi znali ohraniti toplo srce, brez hlastanja za imeti več in več, kar ne prinese zadovoljstva.
Jožica