VABLJENI K BOŽIČNI DEVETDNEVNICI, KO BOMO BRALI BOGATE HIMNE O BOŽIČNI SKRIVNOSTI. KJE SO TISTI ČASI, KO SMO HODILI K ZORNICAM OB 6.00 ali celo ob 5.00 zjutraj! Žal, tega ne pojemo. Kakšni napevi! In če so zraven še orgle! To je pravi (pred)okus nebes!
PO 19/12 Anastazij + Golob Marija in Andrej 17.00
TO 20/12 Vincencij za dva + Jožeta Štern 18.00!
SR 21/12 Peter Kanizij + Bojana Matajdl (30. dan) 8.00
ŠENTANEL za zdravje celotne rodbine 17.00
ČE 22/12 Hunger, šk. + Fortin Ana in Alojz 17.00
PE 23/12 J. Kancij + Grum Edvard 17.00
SO 24/12 SVETI VEČER – godujeta Adam in Eva
MEŽICA + Franc Gradišnik 18.00
ŠENTANEL + Kos Štefan in sorodniki 21.00
MEŽICA za župljane 24.00
BOŽIČ – SVETI DAN – Jezusovega rojstva
ŠENTANEL + Marijan Sonjak 9.00
MEŽICA za naše spreobrnjenje 10.00
PO 26/12 Štefan – DAN SAMOSTOJNOSTI !!!
ŠENTANEL za+ Mirana Kladnika 9.00
MEŽICA + Plešnik in Blatnik 10.00
DRAGE NAŠE DRUŽINE!
SVETI VEČER JE RES SVETI ČAS ZA VAS. OKUSITE VONJ SVETE DRUŽINE IZ NAZARETA. KAKO MALO JE POTREBNO, če pokličemo z molitvijo – s Svetim pismom – s pesmijo in s klepetom ob jaslicah… Blagoslov v naš lasten dom. Vsaj ta večer pozabimo na TV – računalnik in pameten telefon! Okusite nebesa na zemlji – v svojem lastnem domu. Molimo za DOMOVINO IN VSE ODGOVORNE PO CERKVENI IN DRŽAVNI STRANI!
BOMO IZOBESILI ZASTAVO ZA ŠTEFANOVO..!?
NOTRANEGA MIRU IN UPANJA NAM VSEM ŽELIM!
ČE ODPUŠČAMO, BO ODPUŠČENO TUDI NAM (Mt 18,21-35).
»Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ‘Gospod potrpi z menoj in vse ti povrnem.’ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in dolg odpustil. Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil in davil, govoreč ‘Plačaj, kar si dolžan!’ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ‘Potrpi z menoj in ti povrnem.’ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga. Ko pa so njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu.
Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ‘Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?’ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga.
TAKO BO TUDI MOJ NEBEŠKI OČE STORIL Z VAMI,
ČE IZ SRCA NE ODPUSTITE VSAK SVOJEMU BRATU.«
Kdo ne pozna te zgodbe? Kako enostavna pripoved. Vsak jo lahko razume. Kateri »hlapec« iz te prilike sem jaz. Verjetno si oba, znotraj mene samega, podajata roke. Stari cerkveni očetje so radi rekli: »Da je človek hkrati pravičen in grešen.« Kdor si malo pogleda v dušo in srce – bo moral pritrditi temu stanju duha v nas. Odpuščeno mi bo, ČE BOM TUDI JAZ ODPUSTIL. Jezus je tu kristalno jasen. Na nekem drugem mestu Jezus pravi: »S kakršno mero merite – s takšno vam bo odmerjeno.« Jezus zahteva brezpogojno odpuščanje. »Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo,« je bil eden Njegovih zadnjih zdihljajev na križu. Oni res niso vedeli KOGA V RESNICI IMAJO PRED SEBOJ. Jaz pa vem, da je On EMANUEL – BOG Z NAMI – in vendar ga še naprej križam s svojo mlačnostjo in tem plesnivim poprečjem. Vedno znova delam kompromis z grehom sveta in se s tem še ponašam… Obljuba skesanemu grešniku: »Še danes boš z menoj v raju.« Tu je razodeti Bog najbolj odkril svojo BOŽJO NARAVO. V tej točki, ki se tako upira naši človeški logiki, mu moram slediti. Prav po tem bom vprašan pri vstopu v večnost…
Sovraštvo in vztrajanje v njem, človeka razžre iz srčike biti in bivanja. Človek lahko dobi zaradi ne-odpuščanja, tudi raka… Kdo ve, če vzrok raka ni v domeni medicine?! Da si tu mogoče človeka »podajata« med seboj: »Al’ pekel al’ nebo«(Prešeren)?! Nekdo se mi je spovedal, na smrtni postelji, po 48-ih letih. Kakšen mir se je naselil v njem! Prej napet in grozeč obraz… Je postal obraz otroka, ki ima najslajše sanje. Kaj rojeva v nas BOŽJA MILOST-zares dobro opravljene svete spovedi! Poskrbimo za to, da bo sv. spoved res srečanje s Kristusom. Koliko časa dajem negi svojega telesa!? Koliko pa za svoje notranje življenje!? (Jože Hrastnik – žpk.)
»Če ne bomo brali – nas bo pobralo«(T.Pavček).
Župnijsko glasilo je lahko velikega pomena za življenje župnije. Ne gre le za tedenski urnik svetih maš. Pomembno je permanentno izobraževanje vernikov o lepoti in bogastvu življenja s Kristusom. Skozi oznanila se lahko začuti utrip župnije. Delno tudi kraja in domovine.
Leta 2013 sem prišel na Koroško. Prej sem bil dvajset let v Lovrencu na Pohorju. Šel sem gledat prvo številko glasila v Mežici. Tam sem sredi avgusta 2013 zapisal: »Polnih dvajset let smo si skupaj prizadevali na Pohorju, da bi bilo več Kristusa v kraju in v posamezniku. Z istim namenom prihajam tudi k vam. Vse drugo bi bilo zgrešeno bivanje med vami!«
Po skoraj desetih letih službovanja na Koroškem: kaj naj rečem? Vzljubil sem nebeško lepo pokrajino, vzljubil sem vas, Korošci. Lepota sončnih zahodov in vzhodov, mistična tihota gozdov, mogočno hribovje okoli nas, govorica koroške duše in koroška pesem… Vse to še kako greje dušo prišleku. Vaše gostoljubje je pravljično! Hvala vam!
Kmalu ste lahko opazili, da se ne zapiram samo v zakristijo. Začutili ste lahko, da skušam širiti obzorja našega krščanskega življenja. Nam vsem utrditi ponosno hrbtenico v hoji za Kristusom. Priznam, da kdaj že vsiljivo ječim v cerkvi: »Berite, berite, berite Sv. pismo in druge dobre verske knjige. Imejte doma naročeno vsaj DRUŽINO, če ni denarja še za OGNJIŠČE – MAVRICO – BOŽJE OKOLJE – MOHORSKE KNJIGE…«
Večkrat vas jokaje prosim: »Prisilite samega sebe, da preberete kakšno dobro knjigo! Samo tako boste lahko vzljubili Cerkev zgodovine in današnjega trenutka. Čutili boste, da nam je Cerkev vsem – Mati. Ljuljka je in bo vedno rasla med pšenico. Nisem morda tudi sam kdaj ljuljka!? Zaradi tega bodimo skromni in počasni v obsojanju Cerkve. Kajti ko pljuvam po Cerkvi, se kaj hitro lahko znajdem pred ogledalom…
Ko bi vam lahko »prelil« del svoje ljubezni do dobre knjige! Spomnim se svojega rajnega očeta, kako je do sredi noči bedel ob knjigi ali časopisu. Zjutraj je normalno vstal že ob peti uri za delo na kmetiji. Kako sem srkal skrivnost črk in besed. Kako sem se skrival pred mamo in očetom s kakšno knjigo, da ne bi šel delat na zemljo. Čeprav sem vedno rad delal na zemlji. Ko pa me je zapeljala dobra knjiga… Kako sem omamljen poslušal zgodbe Svetega pisma, ki so nam jih brali starejše sestre, bratje in sosedje.
Nikoli dovolj blagoslovljena in zahvale vredna MOHORJEVA DRUŽBA! Podstrešje stare kmečke hiše – polno tvojih knjižnih zakladov! Kdo ali kaj bi bil jaz brez tebe!? Če kdaj jokaje ječim izpred oltarja, da sem komu že nadležen… Dragi moji farani! To je bolečina matere, ki ima prepolne prsi mleka – njen dojenček pa noče piti njenega mleka. Je lahko še hujša bolečina – kakor bolečina očeta in matere – če njun otrok umira na obroke zaradi podhranjenosti, ko ima hkrati preobilje hrane na dosegu roke.
Vse bolj čutim, da je Kristus za vse ljudi. Človek, ki je po naravi dober, tudi če ne obiskuje obredov Cerkve, ko dela dobro za svoje okolje in se varuje slabega. Hvala vam za prijateljevanje, ko se z veseljem srečujemo s svojo drugačnostjo in po pletenju človeških vezi vsi skupaj prinašamo veselje do Ž/življenja.
Poskusimo v tihoti svoje sobe – v tihoti mirnega sprehoda v objemu gozda – srkati Boga stvarnika nebes in zemlje. Bog nas »obliva« kakor voda podmornico. Kakor voda »preži« na najmanjšo špranjo, da bi vstopila v notranje prostore podmornice… Tako Kristus začenja osvajati moje bistvo od znotraj. Vendar je ena težava. Cankar govori o »kamrici srca«. Samo en ključ obstaja. Duplikata tega ključa ni moč izdelati. Kamrica se odpira in zapira samo navznoter. Odpiram in zapiram jo (lahko) samo jaz. Ključ imam samo jaz. Vse je odvisno od mene. Bog ima svoj »Facebook«, je nekoč rekel škof Turnšek. Ta nam je vsem, vedno in povsod dosegljiv – SVETO PISMO. Vzemi, beri in moli!
Jože Hrastnik – župnik mežiški in šentanelski
DESETI BOŽIČ SMO ŽE SKUPAJ!
Ponovno nam vsem želim, da se nam dogodi
rojstvo Boga v nas. Naj bo (Emanuel = Bog z nami).
Naj nam bo to DETE: vdih zraka, utrip srca, želja, spomin,
misel, beseda, dejanje in sanje…
Presenečeni bomo obstali, koliko Luči, Dobrega in Lepega je
v ljudeh okoli nas in v nas samih.
Naj nas vse to ponese v novo leto 2023! Kličimo blagoslov drug na drugega!
