https://skofija-celje.si/pridiga-skofa-maksimilijana-na-jakobovo-nedeljo-v-mezici-24-7-2022/
Prošnja učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali, ampak gre za držo, za odnos, za življenje. Prositi ni vedno lahko, a prošnja ustvarja naše odnose.
Drage sestre in bratje, drage Mežičanke in Mežičani.
Vesel sem, da ponovno smem ta lep praznik žegnanjske nedelje, Jakobove nedelje, praznovati skupaj z vami. Vesel sem vseh obrazov in pogledov tistih ljudi, ki ste tukaj, ki ste skoraj takšni kot ste bili takrat, ko smo se pred več kot štiridesetimi oziroma petdesetimi leti srečevali. Ob tem se spominjam tudi vseh tistih, ki so bili navzoči v praznih delih klopi, vseh tistih, ki so pred vsemi temi leti sedeli tukaj v tej cerkvi. Zdi se mi, da je danes še kako na mestu Božja beseda, ki smo jo poslušali na današnjo praznično nedeljo, ki govori o eni stvari, ki je gotovo ključna in bistvena, če bi se okrog nje zavrteli bi nam bilo morda še malo lažje, saj ne bi bili tako obremenjeni samo s tem pritiskom, da manjka ta ali oni, da nas je morda malo, ampak bi v hvaležnosti zavedali predvsem tega velikega poslanstva, ki ga imamo Kristjani, ki ga Cerkev še vedno ima v tem svetu, času in prostoru.
V današnjem evangeliju smo slišali eno izmed prvih prošenj, ki so jo učenci izrekli Jezusu, to je prošnja »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1). Ne vem, če se zavedamo kako pomembna in daljnosežna je bila ta prošnja Jezusovih učencev. Premalokrat se zavedamo pomena prošnje »Gospod, nauči nas moliti«, ker se nam zdi, da smo se naučili moliti že davno tam nekje v preteklosti. Tisto, kar smo se takrat naučili, pa potem ponavljamo in ponavljamo. Ob tem pa se zelo hitro zgodi, da se nekomu ne ljubi več ponavljati in več ne ponavlja, ker od tega ponavljanja ni kaj veliko koristi. Vemo pa, da je molitev mnogo več kot zgolj ponavljanje obrazcev. Morda je molitev, ki je zgolj ponavljanje obrazcev celo zanka v katero smo se ujeli in ki nas odvrača, da bi res osebno molili, se z Bogom pogovarjali na ti, mu preprosto pripovedovali. Škoda bi bilo, če bi se z Bogom pogovarjali samo uradno, po naučenih molitvah. Moja lastna beseda, pa četudi bolj nerodna, lahko seže globlje – tako pri Njem kot pri meni.
V Jezusovem času, ko je bil izrečen ta evangelij s prošnjo »Gospod, nauči nas moliti«, je ta prošnja izražala prošnjo »nauči nas biti domač z Bogom«, »nauči nas biti domač s tistim, ki je začetek, konec, vsebina in vsakdan našega življenja«, ter končno »nauči nas prepoznati Boga kot nekoga, ki ima nekaj opraviti z našim življenjem v povsem vsakdanjih dejanjih, kot nekoga s katerim začenjamo in končujemo«. Molitev nas tako uči prepoznavati, da je Bog nekdo, ki mu je mar za mene, za nas, za to mojo konkretno delo. Nauči nas prepoznavati, da je Bog nekdo od katerega je odvisno, kako bom uspešen danes v svoji službi, v svojem poklicu, v družini. Nauči nas prepoznati, da je Bog tisti, ki je navzoč, ki daje moč, ki nas vedno znova usmerja k tistim rečem, ki so bistvene, ob tem pa nam daje moč, da bomo tiste bistvene reči tudi izpolnjevali. Končno je to tisti ključen vidik molitve, to je počutiti se domač v Bogu. Da pa se lahko počutim domač v Bogu, pa moram tega Boga najprej postaviti na zemljo, postaviti med nas, postaviti v naše hiše, v naše medsebojne odnose. Pravzaprav je celotno Sveto pismo, vsa zgodovina od začeta sveta pa vse do danes, z vsem tem, kar beremo, eno samo prizadevanje, da bi ta Bog človeku ne bil nekaj tujega, oddaljenega. To prizadevanje stremi po tem, da bi človek Boga čutil kot prisotnega v konkretnosti, v lepotah narave, v človeku, v medsebojnih odnosih, v tem kar dela.
Morda se še spominjate iz prvih katekizemskih ur, da je bilo tisto prvo svetopisemsko razodetje Boga človeku v pripovedi o gorečem grmu, ko je grm v puščavi gorel, a ni zgorel. Do tega grma je potem prišel Mojzes, ki je želel videti kaj je to, da grm gori, a ne zgori. Ob tem pa ga je Bog ustavil, naj počaka, ter si končno sezuje čevlje in gleda ter posluša. Mojzes je ob moral zaslišati ta glas. Prav tako pa je Mojzes hotel je vedeti oziroma izvedeti njegovo ime, ki bi ga potem častil. Bog mu na to njegovo iskanje razodene svoje ime – »Jaz sem, ki sem«. Žal je tudi to ime za nas malo čudno, malo nenavadno, takrat pa je pomenilo »Jaz sem življenje«, »Jaz sem to, kar je«, »Jaz sem to, kar biva«, vse kar vidiš in v čemer sem, je del mojega življenja, del Boga. Ne samo to, »Jaz sem tisti, ki sem videl tvojo stisko, ki sem videl stisko tvojega ljudstva in sem stopil dol, da ga izpeljem iz te dežele sužnosti in ga popeljem v obljubljeno deželo«, kar se mi zdi ključno za takrat in danes. Bog se je tako že na začetku sveta razodel kot tisti, ki je stopil dol, ki ni zgoraj. Končno pa je v Jezusu Kristusu Bog dokončno stopil na ta svet, ko tudi ne živi več, da bi ga častili zgolj v svetiščih, da bi ga častili v nedostopnih prostorih, ampak, kakor vedno znova beremo ob vrhuncu velikonočnega časa, se je ob njegovi smrti na križu velum, oziroma zavesa v templju, ki je zagrinjal sveto od sveta, pretrgal na dvoje. Do Boga imamo dostop v življenju, ki ga živimo. Do Boga lahko dostopamo v tistem pristnem življenju, ki ga nosi vsak v sebi, v svojem srcu. Zato nam je potem razodeval, da je Bog še najbolj podoben nekomu, ki ima človeka neskončno rad, to je očetu in materi. Očetu in materi, ki sta kot prvinski bitji tista, ki sta človeku dana, da ga popeljeta v življenje, da ga naučita tistega, česar bo človek v življenju najbolj potreboval, to je spoznanja, da sreče in izpolnitve človek ne najde v samem sebi, ampak šele takrat, ko je sposoben zapustiti takšne ali drugačne misli, ki se vrtijo le okrog njega samega, okoli njegovih skrbi, in odpreti oči ter srce za drugega. Tako je molitev pravzaprav izročanje tega, kar sem, tudi svojih nemoči, svojih prošenj, Bogu. Pri tem pa ne gre za izročanje samo svojih življenj, temveč gre za izročanje in zaupanje življenja mojih najbližjih Gospodu v upanju, da jih on, ki je Gospodar življenja tisti, blagoslovi in s tem nakloni življenju srečo in uspeh. Šele takrat, ko sem sposoben sprejeti resničnost svojega življenja in tudi moč Boga nad mojim življenjem, postane molitev in življenje nekaj resničnega, svobodnega in osrečujočega.
Povabim vas, da v luči Božje besede prosimo za vero v to, da se Bog z nikomur v resnici ne igra, da je Bog tisti, ki nam v življenju ni podal samo bremen, zapovedi in nekih omejitev, da je Bog najprej tisti, ki nam želi dajati moč v življenju, da bomo lahko tisti načrt, ki ga vsak od nas ima, v polnosti živeli in s tem tudi izpolnili namen svojega bivanja.
Na praznik Krištofove nedelje, ko blagoslavljamo naša vozila in prosimo za varnost v prometu, je prav, da se zavedamo tudi tega, da tudi to, kar nam uspe, ni zgolj rezultat naše pridnosti, naših prizadevanj, ampak tudi naše pripravljenosti, da svoje lastnosti in zmožnosti izročimo v Božje roke, ter prosimo Božjega blagoslova, ter končno Bogu, če rečeno v prispodobi, dovolimo, da vodi naš avtomobil življenja, naš volan, našo modrost, našo pamet, naše moči, ter končno tudi naše nemoči. Amen.
