Nedelja BOŽJEGA USMILJENJA
NEDELJSKE SVETE MAŠE BODO
ZUNAJ,TAKO DA NI VZROKA ZA STRAH.
PRIDITE V POLNEM ŠTEVILU K SVETI
MAŠI. TUDI TEDENSKA SV. MAŠA IMA V
ČASU KOVIDA VREDNOST NEDELJE…
PO 12/4 Alferij + Marko, Rudi in Marija Lagoja 18.00
TO 13/4 Ida (MEŽ.) + Stanislav Kuzman(30.dan) 8.00
MEŽICA (30.dan) + Perovnik Kristijan-sor. in st. 18.00
SR 14/4 Lambert + Julka, Nanti Lasnik in sor. 18.00
ŠENTANEL + Pekavovi in Pavlinovi 19.00
ČE 15/4 Jelica + Helena in +Reiserjevi 18.00
PE 16/4 Ber. Lurška +Ivica Navotnik (30. dan) 18.00
SO 17/4 Robert + Perčič Anton in Ivanka 8.00
Za zdravje – dušni mir – za+ Kristino in za + mamco 18.00
3. VELIKONOČNA NED. +Orešnik Marija(Škof) 8.30
ŠENTANEL za župljane 10.30
OTROCI IN STARŠI – GLAVNI VEROUK JE SVETA MAŠA
TAM BOSTE PREJELI VSE INFORMACIJE IN SNOV!
1. in 2. razred PONEDELJEK ………… OB 18.00
3. prvoobhajanci) TOREK ……………….. OB 18.00
4. in 5. razred SREDA ……………….. OB 18.00
6. in 7. razred ČETRTEK ……………… OB 18.00
BIRMANCI (8. RAZ.)……. PONEDELJEK ……. OB 17.00
KOMPLET ŠENTANEL IN HOLMEC ………. ob NEDELJAH
STARŠI IN OTROCI!
VEČ KOT ENO LETO SMO ŽE PRAKTIČNO BREZ ŽIVE
SVETE MAŠE. DA JO OBUDIMO V SEBI – JE NUJNO – DA
PRIDEMO V ŽIVO K SVETI MAŠI. ZARADI TEGA SMO SE
RAZDELILI V SKUPINE, DA BO MOŽNO UPOŠTEVATI
NAVODILA! Zamude je preveč, da bi lahko imeli PRVO
SVETO OBHAJILO IN BIRMO V ČASU ŠOLSKEGA LETA.
ŽAL, BO POTREBNO OBOJE POMAKNITI V POLETJE ali
celo v jesen…
ZAČNEMO KAR 12. APRILA!
STARŠI IN OTTROCI!
BREZ MOLITVE IN SVETE MAŠE NISMO KRISTJANI! ČETUDI SMO KRŠČENI – PRVO SVETO OBHAJILO – BIRMANI in cerkveno pokopani… Vse je samo papir!
VAJA ZA PONIŽNOST
a) V DRUGIH LJUDEH IŠČI – KAR JE V NJIH NAJBOLJŠEGA.
b) POKLANJAJ ZARES ISKRENE KOMPLIMENTE.
c) BODI HITER PRI PRIZNAVANJU SVOJIH NAPAK.
d) PRVI SE OPRAVIČI ZARADI NASTALEGA PREPIRA.
e) PRIZNAJ SVOJO MAJHNOST IN NEMOČ (pred drugimi).
f) SLUŽI BLIŽNJEMU.
g) NAUČI SE VSAK DAN NEKAJ NOVEGA V ODNOSU.
h) ZAHVALITI SE BOGU ZA VSE DOBRO V MENI SAMEM…
JEDRO NAŠEGA VEROVANJA JE VSTAJENJE OD MRTVIH.
Kratek sprehod v zgodovino Velike noči.
Ur na Kaldejskem. Tam živi Abraham, približno 1850 pred Kristusom. To je čas
Hamurabija. Svet pastirjev, nomadov, ki se s svojimi čredami pomikajo za pašnimi
površinami trave.
Sredi poganskih bogov, se Abrahamu dogodi Bog – Jahve. »Vsemogočni Bog,
Stvarnik neba in zemlje, je lahko samo eden.« Vse bolj se je počutil osamljenega.
Postaja tujec med domačimi. Z ženo Saro, ki je bila nerodovitna, odpotujeta. Bolečina
zakonskih parov, ki ne morejo imeti otrok, kljuje od »zore do mraka – od mraka do
dne«(Prešeren). Sarina bolečina »ob praznem trebuhu« prekvasi vse njeno bitje, duha in
dušo. V tej agoniji pahne moža Abrahama v naročje svoje dekle Agare. Spočne in rodi se
Izmael. Abraham se je zavedal, da je grešil. Imel je že obljubo Boga, da bo postal oče
mnogih narodov(1 Mz 15,6).
V starosti se jima rodi Izak. Strašna preizkušnja o darovanju na gori
Morija(1 Mz 22). Skoraj bi se zgodilo tisto najhujše. Darovanje otrok se je običajno
dogajalo pri okoliških plemenih. Starši so za odvrnitev nesreče, vremenskih ujm, za
zmago v vojni… Darovali svojega najljubšega otroka. Jeftejeva zaobljuba je še tipičen
dokaz te nerazumno krvave prakse.
Abraham je prelomna figura stare zaveze v razodevanju Boga. Bog ne potrebuje
krvi človeka, še najmanj pa krvi nedolžnih otrok, da se »pomiri njegov srd.« Žival
sprejme nadomestno žrtev. In ta praksa teče stoletja…
Izaku se rodita dvojčka Ezav in Jakob. Jakob in mati Rebeka prevarata
ostarelega in slepega očeta Izaka, da podeli blagoslov prvorojenstva in nasledstva
Jakobu, čeprav je bil Ezav prvorojeni. Po tem nastopi smrtno sovraštvo med bratoma.
Jakob se po zapletih pri stricu Labanu; poroči z dvema sestrama; Lijo in Rahelo.
Rahela je bila mlajša. Njo je bolj prisrčno ljubil kakor Lijo. Rahela je bila nerodovitna. Lija
je rodila že deset otrok, toda Jakob je vedno sanjaril le o Raheli. Koliko je ob tem trpela
Lija, kot sestra, žena in mati, si ni težko predstavljati.
Do preloma pride, ko končno zanosi in rodi tudi Rahela. Jakobu se od sreče
dobesedno zvrti v glavi in v srcu. Tega otroka imenuje »Jožef«. To pomeni – Bog je
dodal potomstvo. Razkol v družini se vse bolj poglablja. Rahela spočne in rodi še
drugega sina Benjamina. Toda na porodu tega otroka Rahela umre. Jakob začne
izolirano življenje v žalovanju in razvajanju Jožefa in Benjamina. Sovraštvo Lijinih otrok
do Jožefa, je do neke mere upravičeno. To sovraštvo se konča s prodajo Jožefa v Egipt
za sužnja. Mogoče ena najlepših in dramatičnih zgodb Sv. pisma stare zaveze. Po
spletu okoliščin postane Jožef, ki je imel dar razlaganja sanj, prvi za faraonom. Faraonu
razloži pomen njegovih sanj. Egipt se je lahko začel pripravljati na sedemletno sušno
obdobje.
Jakob je ves čas prepričan, da je Jožef res mrtev, kakor so mu zgodbo
povedali Lijini sinovi, Jožefovi bratje. V širšem območju Egipta, kakor tudi današnji
Libanon, Sirija, Izrael, Jordanija nastopi lakota. Egipt je založen s pšenico, tako da jo
lahko prodaja okoliškim plemenom. Tako so prisiljeni iti v Egipt, po žito, tudi Jožefovi
bratje.
Jožef se da bratom prepoznati po težkih preizkušnjah. Na koncu povabi vse
svoje sorodstvo, da pridejo živeti na območje delte Nila. Tako se nastanijo v Egiptu.
Jožef in faraon umreta. Nastopi drugi faraon, ki nima več tako naklonjene
politike do sorodnikov Jožefa. Z vsako generacijo se odnos do sužnjev stopnjuje v ostrini
postopanja. Faraon kmalu opazi, da ima to ljudstvo številne otroke. Strah pred vojaško
močjo tega ljudstva, pahne faraona v strašno odločitev. Ukaz babicam se je glasil:
»Vsakega novorojenega dečka judovskih suženj; vrzite v Nil.« Tako mine nekako 450
let, ko se rodi Mojzes. Otrok je preživel, ko je dojenček priplaval v košari direktno v
kopališče vdove faraonove sestre. Posvoji ga in ga vzgaja na dvoru kot princa ob
»polbratu« Ramzesu.
Zaradi umora egiptovskega priganjača sužnjev, Mojzes pobegne iz
Egipta. Prispe v Midjansko deželo k duhovniku Jitru. Poroči se z eno od njegovih hčera;
Seforo. Tam postane pastir. To je čas in kraj Mojzesovega srečanja z JAHVEJEM v
gorečem grmu(glej 2 Mz 3). Bog ga pošlje, z bratom Aronom, nazaj v Egipt. Tam zahteva
od faraona, da odpusti ljudstvo. Faraon se vsemu smeje. Faraonova oholost in cinizem
stopnjujeta egiptovske nadloge. Vse tja do zadnje. Smrt egiptovskih prvorojencev pri
ljudeh in živini. Tudi faraonov sin umre, ki je bil namenjen za naslednika na prestolu.
Ta noč je bistvenega pomena za Jude kot narod in njihovo verovanje.
Bog se še bolj udejanji v življenju teh ljudi. Je resnični Emanuel=Bog z nami. Vedno so
ga doživljali kot Nekoga, ki je z njimi, po konkretnih dejanjih. Ni daleč v neskončnem
vesolju, ampak je Bog zgodovinskih posegov in prijateljevanja z izvoljenim ljudstvom.
Smrt prvorojencev je bila napovedana(2 Mz 11). Vendar se je dalo pred
njo obvarovati. Kri jagnjeta, samčka, enoletnega in neomadeževanega je tisto noč
reševala. S to krvjo so morali zaznamovati podboje in naddurje vrat, da je šel angel smrti
mimo. Ta kri je reševala smrti vse, ki so bili za zaprtimi vrati, tudi tujce, ki niso bili Judje.
Čeprav so lahko uživali pashalno večerjo samo obrezani. Strašna stiska je zadela Egipt.
Vik in krik. V eni hiši je bilo lahko več mrličev hkrati. Če je bil stari oče prvorojeni v svoji
družini. Njegov prvorojeni sin, ki je imel prvorojenega sina… Vse to je umrlo hkrati. Težko si je prestavljati tako narodno nesrečo. Kaj je pomenil prvorojeni v takratni kulturi. On je
bil dedič posestva in vse lastnine. S svojimi brati in sestrami je lahko ravnal kakor s
sužnji, ko je »prevzel grunt.«
Zaradi te strašne tragedije, je bil Egipt dobesedno obglavljen. Faraona je ta situacija
(do)končno zlomila, da je sužnje dobesedno nagnal iz dežele. To je res Velika noč za
Izraelce. Moški prvorojenci Izraela so preživeli. Hkrati pa je to začetek izhoda iz
Egipta celotnega naroda, ki bi jih naj bilo takrat okoli šesto tisoč.
Družine za zaprtimi vrati, so v času umiranja egiptovskih prvorojencev, po
natančnih navodilih Boga in Mojzesa, obhajale slavnostno večerjo Velike noči. Ta
ustanova praznika Velike noči se obhaja potem vsako leto. To je središče identitete
judovskega naroda skozi vso njihovo zgodovino. Beri 12. poglavje 2 Mz, kjer so
predstavljena natančna pravila pashalne večerje.
Ko se rodi Jezus Kristus, je ta praznik star že skoraj tisoč tristo let. Kot Jud je
Jezus Kristus vsako leto praznoval ta praznik s prijatelji in sorodniki. Po istem ritualu,
kakor na noč izhoda iz Egipta. Enako tudi zadnje leto svojega življenja. Leta triintrideset
po Njem.
Toda, tu se sedaj stvari spremenijo. Pashalni večerji, je Kristus dal
povsem novo vsebino. Vidimo, kako je Jezus Kristus vse načrtoval glede skrivnosti
odrešenja Človeka. Veliki četrtek je rojstni dan sv. maše in Kristusovega duhovništva.
Apostoli postanejo duhovniki. Peter je prvi med enakimi ( Mt 16). Peter je tako prvi
papež.
Bistvo praznovanja je bilo obisk Templja v Jeruzalemu in slavnostna obredna
večerja. Praznovalo se je cel veliki teden. Množice romarjev so se z vseh strani zgrinjale
v Jeruzalem. Za Jude je sveti dan sobota. To je sedmi dan tedna, ko je Bog počival po
končanem stvarjenju.
Uvod v sedmi, sveti dan sobote Velike noči, je bila ta slavilno-zahvalna
večerja. Seveda so vse priprave na večerjo morale biti končane do sončnega zahoda na
veliki petek popoldne. Družinski oče je imel vlogo duhovnika. To zahvalno slavljenje je
vodil in nadzoroval prav oče. Vse je moralo potekati po pravilih, iz roda v rod.
Dan se je začel ob sončnem zahodu, nekako ob 18.00 uri po naše. Dan se je
delil na nočno in svetlo polovico. Noči niso merili po urah, ampak po stražah in/ali
petelinjem petju. Zjutraj ob 6.00 se je začela svetla polovica dneva. Naša 12.00 ura… Je
bila njihova 6.00 ura. Naša 15.00 ura, je bila njihova 9.00 ura… Ko je govor o Petrovi
zatajitvi Jezusa: »Preden bo petelin zapel… Me boš trikrat zatajil.« Se točno ve, da je to
pred jutranjo zarjo, skratka ponoči.
Jezus je hotel odrešiti ljudi na veliki petek popoldne, ko so umirala
jagnjeta v samem templju in v okolici Jeruzalema. Tekla je kri jagnjet stare zaveze na eni
strani, kot spomin rešitve iz egiptovske sužnosti. V istem času teče Kristusova kri,
novozaveznega jagnjeta, ki je na križu prebodeno s sulico rimskega vojaka. Ta kri nas
rešuje najhujše sužnosti. Sužnosti greha. To srhljivo sovpadanje ob treh popoldan, na
Golgoti. Stara in nova zaveza se tu objameta. Hkrati pa novozavezno jagnje, Kristus,
použije v sebi staro zavezo in jo naredi za novo in večno. Enkrat za vselej prelije svojo
kri in (od)reši vse ljudi. Dokončno se prekine prelivanje tudi živalske krvi. To delajte v moj
spomin. Do konca sveta.
Zaradi tega je moral Jezus imeti velikonočno večerjo z apostoli že v
četrtek zvečer. Pri tej večerji se zgodi največja skrivnost vesolja. Naš Gospod se skrije v
zunanjo podobo kruha in vina. Apostoli postanejo duhovniki nove zaveze. Kristus je
»duhovnik, oltar in jagnje ob enem«. Deleženje Kristusovega duhovništva je na povsem
drugi ravni kakor duhovništvo stare zaveze. Če kot duhovnik hkrati ne umiram na oltarju,
sem samo »serviser in uslužbenec.«
Kajti v regularnem času judovske velikonočne večerje, v petek zvečer po
sončnem zahodu, je Jezus Kristus že bil v grobu. Odrešenje človeka je bilo tako
dovršeno. Jezus je plačal ceno našega odrešenja. Vrata nebes so nam na stežaj odprta.
Prvi dan v tednu (nedelja) je grob prazen. Prva priča vstajenja je žena.
Moj Bog, žene in dekleta. Ve ste prve in najveličastnejše duhovnice! »Blagor ženskam«,
nosi naslov knjiga Alenke Rebulove. Ste prve glasnice Kristusovega vstajenja. Vstajenje
je podarjeno tudi meni in tebi. Ni pomemben spol, poklic in starost. Srečanje z vstalim
Gospodom do korenin prenovi človeka. Vsi smo v jedru poklicani, da na vsakem koraku
oznanjamo Kristusovo in naše vstajenje in večno življenje. To je prvi in zadnji smisel
kristjanovega življenja.
Ali (že)(še) veš, da je Velika noč vedno na prvo nedeljo, po, prvi, polni
pomladanski luni!?
Za resnico Kristusovega vstajenja danes umira na tisoče kristjanov. Vsa
neverjetna slovenska simbolika in obredje ob Veliki noči je nekaj tako bogatega in
veličastnega, da je težko najti neke enakovredne vzporednice. »Kako to, da iščete živega
med mrtvimi?« In kako je z mojo vero v »vstajenje mesa in večno življenje, amen?!«