Apostol sv. Jakob, starejši
Jakob starejši je bil sin ribiča Zebedeja in Salome. S svojim bratom, poznejšim evangelistom Janezom, je živel kot ribič v Galileji. Bil je pameten, veren Jud, o katerem ne vemo, ali je bil že med učenci Janeza Krstnika, preden je srečal Jezusa. V trenutku, ko sta brata Janez in Jakob spoznala Jezusa, sta se mu pridružila. Bila sta med njegovimi prvimi učenci – Jezus ju je poklical, »ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže« (Mt 4,21), in sta s Petrom zavzemala posebno mesto med apostoli. Peter, Jakob in Janez so bili priče Jezusovega spremenjenja na gori (Mt 17,1); te tri je vzel tudi s seboj na pristavo Getsemani (Mt 26>37), kjer je potil krvavi pot, in samo oni so bili izmed učencev navzoči v Jairovi hiši, ko je obudil njegovo hčer (Lk 8,51). Ob vsem tem se nam čudno zdi, da tako malo vemo o njegovem delovanju po Jezusovem vnebohodu in binkoštnem prazniku. Po materini strani, bila je Marijina sestra, je bil pravi Jezusov bratranec. Evangelist Matej o tem jasno govori: ko je bil Jezus križan, so prišle iz Galileje mnoge žene in od daleč gledale križan ega; »med njimi je bila Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, in mati Zebedejevih sinov« (Mt 27,55-56). Na seznamu apostolov je Jakobovo ime zmerom zraven Janezovega in, ker je bil starejši, navadno pred njim. Jezus jima je dal ime Boanerges, to je sinova groma (Mr 3,I7); to ime sta dobila zaradi svojega živahnega, vihravega značaja. Gospod ju je grajal zaradi hitre sodbe Samarijanov: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?« (Lk 9,54). Prav tako ju je grajal zaradi njune častihlepnosti, želela sta, da bi sedela v njegovem veličastvu, eden na njegovi desnici, eden na njegovi levici (Mr 10,35-37), ker nista razumela ponižnosti in požrtvovalnosti pravega apostola in ne poslanstva Jezusovega. Pri evangelistu Mateju celo beremo, da je mati prosila Jezusa na željo svojih sinov, da bi sedela v njegovem kraljestvu eden na njegovi desnici, drugi na levici. Po Jezusovem vstajenju je bil Jakob med drugimi apostoli, ki so se zbrali v Jeruzalemu. V Apostolskih delih še beremo, da je Herod »umoril z mečem Jakoba, Janezovega brata« (Apd 12,2). Zgodilo se je to o veliki noči leta 44. Poslej utihnejo vsa poročila
o Jakobu.
Jakob Starejši je bil prvi mučenec med apostoli. Ime Starejši je dobil zato, da so ga razlikovali od apostola Jakoba Mlajšega (3. maj), ki je bil pozneje poklican med apostole. Nič zgodovinsko trdnega ni v izročilu, da je Jakob oznanjal evangelij v Španiji. V starejših liturgičnih spomenikih zgodnjih španskih Cerkva ni nikjer zapisano Jakobovo ime. Vrh tega ugovarja papež Inocenc I. (402-417), da bi sploh katerikoli izmed apostolov ustanovil v Španiji kakšno Cerkev. Ko so Arabci v 7. stoletju osvojili Jeruzalem, so kosti sv. Jakoba prenesli v Santiago de Compostela v severozahodni Španiji, kjer je še danes sloveča božja pot. V srednjem veku, se pravi od 10. do 1). stoletja, je bil prav zaradi božje poti sv. Jakob najbolj ljudski svetnik in so na njegov grob v Santiago de Compostela romali prav tako kakor v Jeruzalem in v Rim. Na sto in sto cerkva v zahodni Evropi mu je bilo posvečenih v času njegovega največjega češčenja. Med pomembnimi romarji na svetnikov grob so bili sv. Frančišek Asiški, sv. Dominik, sv. Bernard iz Siene, sv. Vincencij Ferrer, sv. Brigita Švedska, sv. Elizabeta Portugalska, vsi španski kralji, mnogi umetniki in učenjaki, vojaki, princi,
podkralji iz Zahodne Indije, državniki in milijonske množice romarjev, ki so se zvrstile ob njegovem grobu skozi stoletja. K sv. Jakobu v »Kompostelo« so romali dolga stoletja tudi naši predniki. Potem ko je papež Janez Pavel II. leta 1988 z mladino vsega sveta romal na apostolov grob, se je romanje v Kompostelo poživilo kot izraz prošnje za
združenje evropskih narodov.
Prvotno so obhajali njegov god hkrati z godom njegovega brata Janeza 27. decembra, potem 1. maja, torej blizu velikonočnega praznika, njegovega smrtnega dneva, dokler ga niso ob posvetitvi Apostoleiona določili za 25. julij. Kot poletnemu svetniku so se mu priporočali za
dobro letino. Tako je postal tudi kmečki svetnik in zavetnik romarjev. Na to spominjajo tudi naša ljudska pesem, mnoge navade v zvezi s kmečkim delom in številni pregovori. Sv. Jakobu je posvečenih na Slovenskem 67 farnih in podružničnih cerkva. V ljubljanski škofiji so posebno lepe cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, Škofji Loki in Kostanjevici. Tudi v Trstu ima lepo župnijsko cerkev. Nekaj časa je bil tudi zavetnik Ljubljane. Njegovo splošno priljubljenost med Slovenci pa kaže tudi ime »jakobejšček« za mesec julij (Prekmurje), Do leta 1955 je Cerkev obhajala njegov god z vigilijo.
Svetnika upodabljajo s knjigo ali zvitkom, kar naj ga predstavlja kot oznanjevalca evangelija in apostola; od 12. stoletja ga upodabljajo z romarskim klobukom, s školjko, z dolgo palico, s popotno torbo in z bučo (steklenico).
Okrog godu sv. Jakoba naj bi bila poletna vročina, saj pravi ljudski izrek, da takrat zori ali zgori. To je čas, ko naj bi bilo žito požeto, ko je bilo treba op leti ječmenovo strnišče zaradi rasti korenja in posejati ajdo. Po sv. Jakobu ima ime vrsta zgodnjih jabolk in hrušk (šentjakobce; jakopovke). Po vremenu o sv. Jakobu so včasih napovedovali vreme za božič oz. hudo zimo.
Vir: Smolik, Marjan, ur. 2000. Leto svetnikov, 3. Mohorjeva Družba: Celje. 221-223.